The New Humanitarian (TNH) je objavil seznam 10 kriz in trendov, ki jih je potrebno spremljati v letu 2020. “Bolj kot pregled po državah, je to seznam, ki v prvi vrsti kaže veliko sliko trenutnih in prihajajočih problemov, ki bodo najverjetneje krojili potrebe v humanitarnem svetu. Kot vedno, bo TNH na terenu na humanitarnih žariščnih točkah po celem svetu, od Afganistana do Sirije, od Kolumbije do Ukrajine, od Libije do Južnega Sudana. V letu 2019 je TNH poročal iz več kot 60 držav in tudi letos, bodo nadaljevali s poročanjem o krizah, ki ostajajo nevidne, dolgoročnih konfliktih, ekstremizmu, nenadnih katastrofah in počasi razvijajočih se krizah, ter humanitarnih posledicah migracij.”

20. januarja ob 15.00 (CET) se jim lahko pridružite na posebnem webinarju na to temo. Registrirate se lahko tukaj.

Seznam kriz (v naključnem vrstnem redu), ki jih bo TNH posebej spremljal in bi morale zanimati tudi vas:

Urbana razseljenost

Razseljenost se je s podeželja premaknila bolj v mesta in kar tri četrtine notranje razseljenih oseb in beguncev_k po svetu zdaj živi v urbanih okoljih. Humanitarne operacije v urbanem okolju pa so kompleksnejše – več ljudi, več ravni avtoritet in interesov – toda humanitarni sektor se temu okolju s številnimi velikimi izzivi prilagaja počasi.

Že po uničujočem potresu, ki je leta 2010 s tlemi zravnal Port-au-Prince, je postalo jasno, da humanitarne smernice, ki delujejo v ruralnem okolju, za urbano okolje niso učinkovite. Od tedaj se je razmerje med razseljenostjo v ruralniih in urbanih okoljih prevesilo močno na drugo stran. Humanitarni odziv se v mestih, kot sta Kabul in Mogadiš, sooča z izzivi, ki jih povečujejo še suša in konflikti, ki z domov preženejo ogromno število ljudi, tako da nastajajo hitro rastoči slumi. Mestom, ki so že sicer ranljiva, grozi še vedno daljši seznam šokov in stresa, kot so poplave, bolezni, nasilne tolpe in vročinski valovi.

Novice s področja urbane razseljenosti najdete tukaj.

Demokratična republika Kongo

Demokratična republika Kongo se je v letu 2019 znašla v nevihti bolezni in nasilnih nemirov. Z nadaljevanjem konfliktov in širjenjem ebole bo tudi v letu 2020 pomembno spremljati to umanitarno krizo, ki je ena izmed najdlje trajajočih.

Poleg ebole Kongo pestita tudi epidemija ošpic in kolera. Ko se je ebola v letu 2019 že ustavljala, so konflikti preprečevali učinkovit humanitaren odziv, hkrati pa so lokalne skupnosti vse manj zaupale v zmožnosti mirovniških misij, da bi lahko zaščitile civiliste pred oboroženimi skupinami in vrstijo se pozivi, naj MONUSCO (mirovna misija ZN v Kongu) zapusti DR Kongo.

Več o dogajanju v DR Kongo najdete tukaj.

Nalezljive bolezni, rezistenca na antibiotike in trmasto gibanje proti cepljenju

Nalezljive bolezni so bile pomembna kriza leta 2019 zaradi smrtonostne kombinacije odpornosti bakterij na antibiotike, nasprotovanja cepjenju ter napadov na zdravstveno osebje v Siriji, Jemnu in Demokratični republiki Kongo, zadrževanje epidemij pa bo v letu 2020 zaradi teh razlogov še težje.

K širjenju nalezljivih bolezni so prispevali konflikti, oslabljeni zdravstvni sistemi in pomanjkanje dostopa do čiste vode in sanitarij. To bodo grožnje tudi v tem letu. Izbruhi ošpic so se pojavili v Angoli, Kamerunu, Čadu, Demokratični republiki Kongo, na Madagaskarju, v Nigeriji, na pacifiških otokih, Filipinih ter v Ukrajini. Na svetu je bilo kar trikrat več primerov ošpic kot leto prej in v nekaterih krajih, kot na Samoi, je bila slaba precepljenost pripisana izogibanju cepljenju. Medtem so nezaupanje in dezinformacije o virusu ebole vzrok za večanje števila napadov na zdravstveno osebje, podobno se je deogajalo tudi v Pakistanu ob izbruhu otroške paralize. V konfliktih v Gazi, Libiji, Iraku in Siriji je bilo zdravstveno osebje tarča napadov med konflikti. Ob istem času se povečuje tudi rezistenca na antibiotike, v Iraku tako tretjina bolnih kaže znake rezistence, hkrati pa je problem tudi globalno pomanjkanje določenih antibiotikov, kot sta penicilin in kotrimoksazola (ki se ga uporablja za zdravljenje in preprečevanje infekcij pri bolnikih z virusom HIV).

Več na temo nalezljivih bolezni najdete tukaj.

Makro-ekonomske turbulence: več tveganja za najranljivejše

Državne dolžniške krize, borzni trg in in nestanovitnost valut, negativne obrestne mere, trgovinske napetosti, volitve v ZDA, Brexit, populistične politike, ulični protesti in avtoritarni zlomi predstavlajo zelo tvegano sliko za leto 2020. Le najpogumnejši bi stavili proti makro-ekonomskim šokom. Kakršnikoli bodo, bodo valove po njih občutili najrevnejši in najranljivejši v globalni ekonomiji, daleč stran od trgovskih in borznih tal.

Humanitarno osebje vse boljše napoveduje poplave in lakoto, kaj pa ekonomski kolapsi in nalezljivost trgov – kje to vstopa v načrtovanje za nujne primere in oceno potreb? Ekonomski pritiski, sankcije in rezi subvencij imajo velike politične posledice, ki lahko za sabo povlečejo tudi humanitarne potrebe. Vsak ekonomski upad v bogatejših državah lahko zmanjša financiranje, ki se nameni za zadoščanje tem potrebam. Vlada v finančnih težavah vpelje nove davke, odpuščanja ali reze pri subvencijah. Sledijo protesti. Režim je strmoglavljen. Dogajajo se nepredvidljivi preobrati. To se že dogaja: višanje cen osnovnih dobrin (gorivo, kruh) je sprožilo nemire v Sudanu, predlog zvišanja davka na internetne klice je sprožilo padec vlade v Libanonu. Katastrofa na sistemskem trgu bi lahko sprožila še več takih kriz – in v večjem obsegu.

Več o tej temi preberite tukaj.

Centralna Amerika: ujeta v nasilje tolp

Število umorov, ki so posledica nasilja tolp je bilo v El Salvadorju, Gvatemali in Hondurasu dolgo med najvišjimi na svetu, vendar novi mgiracijski trendi in spremembe politik pomenijo, da ekstremno nasilje v regiji zahteva prenovljeno pozornost humanitarnega dela v letu 2020.

Spremembe v migracijski politiki ZDA bodo verjetno pomenile vračanje tisočev migrantov_k in prosilcev_k za azil iz Srednje Amerike nazaj v njihove države, ki jih pesti nasilje tolp, za druge pa to nasilje pomeni še večji občutek ujetnosti. Razlogi za migracije so v tem območju povezani tudi s sušo in preslabimi ekonomskimi priložnostmi, vendar pa so tolpe, grožnje in izsiljevanje glavni razlogi. Če so prej v ZDA preko mehiške meje poskušali priti predvsem moški iz Mehike, so to zdaj v veliki meri družine iz Srednje Amerike. Zaradi spremembe v politiki ZDA morajo zdaj prosilke_ci za azil čakati na odgovor v Mehiki, “karavanam” le-teh pa se v veliki meri pridružujejo predvsem ženske z otroki, tudi zaradi izjemno veliko spolno pogojenega nasilja v regiji. Tudi Mehika vrača veliko ljudi v države “Severnega trikotnika” (El Salvador, Gvatemala in Honduras), kjer so brutalni umori, rekrutiranje otrok in izsiljevanje vsakodnevna grožnja, kriminalne tolpe  obvladujejo zapore, nasilje pa izvajajo tudi v šolah in bolnišnicah. Humanitarni odziv je nujen tudi v teh krajih, vendar jih zelo težko doseže.

Več o situaciji v Srednji Ameriki najdete tukaj.

Sahel: hitro stopnjevanje ekstremizma

Čeprav se je situacija v Sahelu že zdela grozna v letu 2019, bo v letu 2020 verjetno še bolj. Smrt 35 civilistov v džihadističnem napadu decembra v Burkini Faso, kjer je več kot pol milijona razseljenih (na začetku leta 2019 jih je bilo 80.000), je bilo le zadnje stopnjevanje nasilja, ki cela območja odreže od pomoči, poveča humanitarne potrebe in zmanjšuje legitimnost in stabilnost vlad v regiji.

Stopnjevanje ekstremizma v regiji je občutno, od 180 incidentov v letu 2017 do 800 v prvih desetih meseich leta 2019, kar je v Burkini Faso, Maliju in Nigru prisililo milijon ljudi, da zapustijo domove, 2,4 milijona ljudi pa potrebuje pomoč z oskrbo s hrano. V vseh treh državah delujejo podobne mešanice džihadističnih skupin, ki manipulirajo z lokalnimi pritožbenimi mehanizmi in se okoriščajo zaradi medskupnsotnega nasilja. Znane in dokumentirane so zlorabe človekovih pravic, proti skupnostim, ki so obtožene bližine džihadistom, pa so usmerjene etnične milice. Regionalne vlade z neuspehi in umikanjem sil odpirajo še več prostora za džihadiste, tako da se vodje zahodnoafriških držav bojijo, da bodo te sile prodrle še bližje Gvinejskemu zalivu. Kljub temu, da ni zgolj vojaške rešitve za regijo, se mednarodna vojaška prisotnost v treh državah osredotoča predvsem na protiteroristične akcije – na škodo humanitarne akcije. Bistveno pomanjkanje sredstev onemogoča učinkovit humanitarni odziv.

Več o situaciji v Sahelu preberite tukaj.

Ekstremno vreme in podnebne spremembe: multiplikatorji tveganja

Globalne humanitarne potrebe se večajo in vremenski ekstremi, ki jih povečujejo podnebne spremembe prinašajo vse več nestanovitnosti v mešanico. Podnebne spremembe so multiplikator tveganja: razkrivajo šibkosti, povečujejo stroške odziva in dodajajo moč že obstoječim krizam.

Po projekcijah, bo humanitarno pomoč do leta 2022 potrebovalo več kot 200 milijonov ljudi. Najhujše prehranske krize so po podatkih OCHA povezane prav s podnebnimi spremembami, nasilni konflikti pa se zaradi njih še podaljšujejo, saj povečujejo revščino, zmanjšujejo prehransko varnost in povečujejo neenakosti. To je pokazala tudi študija Norveškega rdečega križa na primerih neviht in poplav v Mozambiku, Bahamov po hurikanu Dorian ter uničujoči suši, ki je v delih Afrike v ekstremno lakoto spravila 45 milijonov ljudi. Sledi pa so vidne tudi potem, ko humanitarne krize ne dosegajo več prvih strani časopisov, v zapuščenih vaseh, kjer so ekstremne nevihte popolnoma uničile pridelke, med družinami, ki migrirajo potem, ko so nevihte popolnoma uničile vse njihovo imetje, ali v skupnostih, ki po ekstremnih sušah tekmujejo za vse bolj usihajoče vire.

Celotni humanitarni sektor, tako lokalni kot mednarodni akterji, bodo morali ugotoviti, kako načrtovati za podnebne spremembe, čeprav odziv že tako presega financiranje, ki je na voljo. Nekateri narodi pacifiških otokov, so že sprejeli zakone, ki upravljajo z relokacijami vasi in politike za razseljenost zaradi podnebnih sprememb. Vendar pa so kratkoročni humanitarni odzivi manj proaktivni. V prihajajoči študiji je Univerza Yale ugotovila, da zgolj 3 odstotki načrtovanih projektov v petih državah, ki so jih prizadele katastrofe, povezani s podnebnimi spremembami.

Več o vplivu podnebnih sprememb najdete tukaj.

Jemen: možnosti za mir?

V tem času prejšnje leto se je po dogovoru, ki se je osredotočal na ključno pristaniško mesto, zdelo, da svet končno vidi Jemen. Ta trenutek je minil, večina dogovora se ni izpolnila in država je razdeljena v različne centre moči in zavezništev bolj kot kadarkoli prej. Toda ponovno se govori o novih diplomatskih prizadevanjih za končanje, ali vsaj spremeni obraz, te grozljive vojne, ki je povzročila po besedah ZN “najhujšo humanitarno krizo na svetu”.

ZN ocenjujejo, da bo v letu 2020 humanitarno pomoč potrebovalo 24 milijonov, oz. 80 odstotkov prebivalcev Jemna, kar je podobna številka kot lani, brez napredka torej. Zadnje dogajanje in premiki dajejo upanje, čeprav majhno, za premik proti miru. To bi omogočilo boljši dostop pomoči in trgovine, toda diplomatski manevri so počasni in še vedno se lahko obrnejo tudi v negativno smer. Kljub temu, da Jemen ni več v primežu lakote, je pa še vedno tesno za petami milijonom ljudi.

Jemensko krizo še bolj zapleta dejstvo, da je humanitarno delo tam izredno oteženo in nevarno za humanitarne delavce_ke. Šele po zadnjih napadih tudi ZN jasno opozarja, da vojne strani v Jemnu aktivno onenmogočajo humanitarno delo, kar pomeni, da je za ljudi, ki jo nujno potrebujejo, še težje doseči humanitarno pomoč.

Več o krizi v Jemnu preberite tukaj.

Srednja Afrika: nevedna zapuščenost

Razen regionalne bližine Burundi, Kamerun in Srednjeafriško republiko povezuje tudi mednarodno zanemarjanje njihovih vse večajočih se kriz. Nasilje, razseljenost in lakota se večajo v vseh treh srednjeafriških državah, vendar dobijo precej manj medijske pozornosti – in humanitarnih sredstev – kot ostale krize.

V Kamerunu je triletni konflikt med uporniki v dveh angleško govorečih regijah, ki zahtevata neodvisnost of večinsko frankofonske države, prizadel 1,9 milijona ljudi in povzročil zaprtje 80 % šol. Na severu države Nigerijska džihadistična skupina Boko Haram še vedno pobija in ugrablja civiliste. V sosednji Srednjeafriški republiki je na začetku leta 2019 mirovni sporazum med vlado in uporniki propadel. Šest let konflikta je pustilo četrtino populacije razseljene, notranje ali v sosednjih državah, 2,6 od 4,6 milijonov prebivalcev_k pa nujno potrebuje humanitarno podporo, ki jo je težko pripeljati zaradi nasilja, kljub prisotnosti mirovniških misij ZN. V Burundiju se kljub temu, da ni vojne, dogaja državno vodeno mučenje in izginotja, žrtve katerih so nasprotniki predsednika Pierra Nkurunziza. Vlada je ekonomsko rast spustila na samo 0,4 odstotka, in ker prihajajo v letu 2020 volitve, je poskusila zamegliti dejstva o pomanjkanju hrane in smrtonostnemu izbruhu malarije.

V vseh treh državah prihajajo volitve. Nkurunziza si je s spremembami ustave odprl pot do izvolitve do leta 2034. Kamerunski separatisti so ugrabili že 40 kandidatkov_k za parlament, prav tako pa napetosti naraščajo v Srednjeafriški republiki, kjer bodo volitve konec leta.

Več o Srednji Afriki preberite tukaj.

Digitalne zlorabe: od sovražnega govora do kršenja varnosti osebnih podatkov

Humanitarni sektor je vse bolj odvisen od podatkov, spletni propagandisti pa izboljšujejo svoje tehnike za smrtonosti učinek – 2020 je leto digitalnih nevarnosti. Lažne informacije, sovražni govor in polarizacija po spletu potujejo dobro in z grozljivimi učniki, kot lahko pričajo izkušnje Rohing iz Mjanmara. Manipulativna propaganda, če se prenaša organsko ali prek oglaševanja, ni samo problem bogatega sveta. Prav tako ne odgovorna raba podatkov. Ljudje, ki so ranljivi za pomanjkanje, nasilje ali preganjanje, potrebujejo pomoč, vendar v letu 2020 potrebujejo tudi najvišje standarde varovanja osebnih podatkov. Če se z njihovimi podatki dela slabo, se lahko to za njih konča še slabše.

Današnja orodja, ki jih imajo za propagando družbena omrežja postavijo radio Milles Collines, ki je razpihoval genocid v Ruandi, v senco. Negativne sile lahko spremenijo javno mnenje, vzbudijo nasilje in poglobijo dvome. Manipulacija z volitvami je znana v Združenih državah, vendar so humanitarne posledice spletnih informacij in, kako se te spremenijo v orožje, v šibkejših državah lahko krive tudi za skupnostno nasilje v Etiopiji, podžigajoči politiki na Filipinih in radikalizacijo in množično nasilje v Indiji.

Vzporedno s tem humanitarne operacije pridobivajo ogromne količine osebnih in občutljivih podatkov v konfliktih in situacijah zlorab človekovih pravic, tveganje za zlorabo pa raste. Varnost podatkov v humanitarnem delu je bila porozna in nezadostna: excelove tabele, emaili, USB ključki. Toda dodajanje milijonov podatkov v ogromne podatkovne baze, skupaj s fotografijami, biometričnimi podatki in geolokacijo, še bistveno povečajo potencial podatkov, da so lahko uproabljeni za dobre ali slabe namene. Država ali posamezniki_ce lahko izkoriščajo informacije, ki vključujejo imena, starost, spol in potrebe milijonov ljudi, ki potrebujejo pomoč.

Kršitve, črvi in roboti bodo postali vse bolj pomembne prvine na področju humanitarnega tveganja. Visoko rizična ravnovesja med svobodo govora in preprečevanjem konfliktov bodo ostala, ob tem da bodo tehnološka podjetja morala odgovoriti na večje zahteve po družbeni odgovornosti v šibkih državah. Volitve v Etiopiji bodo primer, kjer bi spletni diskurz lahko poganjal razkol, s posledicami v resničnem svetu, ki bi lahko dosegle nevarne razsežnosti. Tveganje za zlorabo podatkov v humanitarnem sektorju so sicer še vedno večinoma hipotetična. Toda zaščita v sistemih humanitarne pomoči zaostaja za mednarodnimi merili, nadzor je prešibek, interesi za prikrivanje napak pa so močni.

Več o tem najdete tukaj.

Celoten članek je na voljo tukaj.

Vir: The New Humanitarian