Izšla je nova tematske številka Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo z naslovom Balkanska migracijska pot: od upora na mejah do striptiza humanizma. Številka odpira pomembne vidike lanskega množičnega prihoda migrantov po t. i. balkanski poti v Evropo, dodatno težo pa ji prinašajo spoznanja, nastala z antropološkim delom na terenu in aktivističnim delovanjem vzdolž balkanske migracijske poti, na podlagi katerih je nastala večina prispevkov. 

Članki avtorjev in avtoric se osredinjajo na različne vidike koridorja in ga v analizah umeščajo v slovenski in širše, evropski prostor. Odgovoriti skušajo na vprašanja, kateri elementi so novi, zakaj pomeni izjemo ali celo unicum v upravljanju meja. Hkrati pa poudarjajo vidike, zaradi katerih se vzpostavitev koridorja zdi zgolj nadaljevanje ali nadgradnja evropskega režima upravljanja migracij, dogajanje v zadnjem letu pa le izostritev njegove brutalnosti in farsičnosti. Avtorji in avtorice opisujejo balkansko pot in pomen koridorja prek sekuritizacije meja in vpliva vojaškega industrijskega kompleksa na migracijsko politiko, obenem pa tudi prek odnosa med nadzorom in humanitarizmom. Dogodke preteklega leta pogosto obravnavajo v kontekstu reprodukcije globalnih razmerij neenakosti v času postkolonializma, kjer produkcija Drugega soustvarja privid grožnje, ki laže legitimira selektivno prepustnost migrantov, obenem pa opravičuje arbitrarno delitev na »prave« in »neprave« begunce, ter ilegalizacijo zadnjih, ki ustvarja razred brezpravnih in izkoriščanih delavcev v državah EU. Prispevki se dotaknejo tudi odziva in vloge širše javnosti v »begunski krizi« ter vloge nacionalističnih in rasističnih diskurzov pri upravljanju migracij, a tudi revščine v obdobju varčevalnih ukrepov in čedalje širše obubožanosti. Sočasno se besedila lotevajo specifičnih vprašanj, denimo pravne opredelitve koridorja; vloge začasnih/tranzitnih centrov pri upravljanju migracij; ovir različnih skupin migrantov/beguncev pri udejanjanju pravice do bivanja na ozemlju Evropske unije ter pomanjkanja vizije o tem, kako naj bi potekalo (dvosmerno) vključevanje.