Začetki organiziranega humanitarnega delovanja in humanitarnih pravnih podlag segajo v prvo polovico 20. stoletja, ko so bile podpisane Ženevske konvencije, ki skupaj z Dopolnilnimi protokoli, predstavljajo pravno podlago mednarodnega humanitarnega prava. Humanitarna pomoč je pomoč, ki se daje v primeru humanitarnih kriz, ki nastajajo zaradi človekovega delovanja in naravnih katastrof v takih razsežnostih, da jih prizadeto področje ali  država ne more sama obvladovati.

Njihove posledice so vse hujše, kar gre pripisati številnim dejavnikom, naprimer spreminjajoči se naravi sporov, podnebnim spremembam, vse večji konkurenci pri dostopu do energije in naravnih virov, skrajni revščini, slabemu upravljanju in nestabilnim razmeram. Glavne žrtve so civilisti, pogosto najrevnejši in najbolj nezaščiteni, ki povečini živijo v državah v razvoju. Zaradi humanitarnih kriz je ogromno ljudi pregnanih s svojih domov, bodisi beguncev bodisi razseljenih oseb. Izključni namen humanitarne pomoči je obvarovati življenje, preprečiti in olajšati človeško trpljenje ter ohranjati človekovo dostojanstvo, zato je tovrstna pomoč nediskriminatorna in ne sledi zunanjepolitičnim ciljem dajalk pomoči.

Operacije humanitarne pomoči so torej v skladu z načeli nevtralnosti, nepristranskosti, človečnosti in neodvisnosti, pomoč pa se dodeljuje na osnovi potreb prizadetih držav in prebivalcev. Humanitarna pomoč ne obsega le blažitev posledic nesreč, temveč tudi dejavnosti, ki omogočajo učinkovit prehod k razvojnemu sodelovanju, ki je dolgotrajnejše narave.

Ločimo programirano humanitarno in nujno humanitarno pomoč. Programirana je tista, ki jo je možno do neke mere načrtovati, kot so primeri dolgotrajnih kriz, nujna humanitarna pomoč pa je tista, ki je ni možno predvideti, na primer pri naravnih nesrečah.
Tisti, ki se ukvarjajo s humanitarno pomočjo, se srečujejo s hudimi ovirami. Vedno pogosteje se dogaja, da se mednarodno pravo, vključno z mednarodnim humanitarnim pravom, pravom človekovih pravic in begunskim pravom ne upošteva ali se povsem očitno krši. »Humanitarni prostor«, ki je potreben za dostop do nezaščitenega prebivalstva ter varnost humanitarnih delavcev, mora ostati osnovni predpogoj za dostavo humanitarne pomoči.

Slovenija in mednarodna humanitarna pomoč

Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo in napredovanjem pri Svetovni banki prešla iz statusa prejemnice razvojne pomoči v status donatorice, čeprav je humanitarno pomoč dodeljevala že prej, zlasti na bilateralni ravni na območju Jugovzhodne Evrope. Po priključitvi EU je Slovenija vzpostavila nacionalni sistem za koordinacijo razvojne in humanitarne pomoči, nacionalni koordinator pa je postalo Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ).

Znotraj MZZ področje humanitarne pomoči pokrivata Oddelek za humanitarno pomoč in Oddelek za tehnično – operativno izvajanje mednarodne razvojne in humanitarne pomoči, ki delujeta v okviru Sektorja za mednarodno razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč, ta pa v okviru Direktorata za gospodarsko diplomacijo in razvojno sodelovanje.

Oddelek za humanitarno pomoč daje usmeritve za programsko/redno humanitarno pomoč in za izredno pomoč ter skrbi za povečevanje sredstev na ravni vlade, hkrati pa koordinira vse oblike bilateralne humanitarne pomoči med posameznimi vladnimi izvajalci (MZ, MORS, MKGP). Oddelek koordinira tudi sodelovanje Slovenije z mednarodnimi humanitarnimi organizacijami in komisijami ter delovnimi skupinami znotraj EU, ki pokrivajo področje humanitarne pomoči.

Oddelek za tehnično –operativno izvajanje mednarodne razvojne in humanitarne pomoči

Oddelek pripravlja nacionalne letne in večletne operativne razvojne in humanitarne programe za posamezne regije in sektorje, tehnično izvaja nacionalne letne in večletne operativne programe z vključevanjem neposrednih izvajalcev, izvaja, nadzoruje in evalvira mednarodno humanitarno posredovanje RS. Oddelek pripravlja poročila Vladi o izvedbi programov in pripravlja poročila o slovenskem razvojnem sodelovanju v okviru OZN, EU in OECD. Oddelek pripravlja tudi strokovna gradiva za sprejemanje strateških usmeritev na področju izvajanja pomoči.

Podrobnejši pregled humanitarne pomoči Vlade RS je dostopen v priponki.

Humanitarne organizacije

V Sloveniji delujejo številne organizacije, ki v okviru svojega delovanja izvajajo tudi humanitarne projekte.

Novembra 2008 je Ustanova SKUPAJ, kot prva humanitarna organizacija v Sloveniji, podpisala partnersko pogodbo z DG ECHO in s tem povečala svojo sposobnost ukrepanja v kriznih območjih in odprla nove možnosti pridobivanja sredstev za nudenje humanitarne pomoči. Na humanitarnem področju pa bo vedno aktivneje nastopala tudi SLOGA, Platforma nevladnih organizacij za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč, v okviru katere deluje tudiHumanitarni odzivni center – HOC.

Humanitarna pomoč Evropske unije

Humanitarna pomoč, ki jo zagotavlja EU, je v skupni pristojnosti držav članic in EU. V akcije humanitarne pomoči je vključena od konca 60. let prejšnjega stoletja in do danes je postala ena največjih donatoric humanitarne pomoči na svetu, saj znesek, ki je sestavljen iz prispevkov unije in dvostranskih prispevkov držav članic, predstavlja največji delež uradne mednarodne humanitarne pomoči.

Dodaten napredek pri umeščanju humanitarnega delovanja na dnevni red EU pa predstavlja tudi Lizbonska pogodba, v kateri člen 214 v okviru petega dela pogodbe o zunanjem delovanju unije in tretjega poglavja o humanitarni pomoči, predstavlja prvo pravno podlago za humanitarno pomoč. S ciljem povečanje učinkovitosti humanitarne pomoči, je 1. aprila 1992 bil ustanovljen Oddelek za humanitarno pomoč Evropske komisije (ECHO), ki žrtvam naravnih nesreč ali oboroženih konfliktov izven EU, zagotavlja nujno pomoč. Humanitarna pomoč DG ECHA, v nasprotju z ostalimi oblikami pomoči Evropske komisije, temelji nanačelih človečnosti, nepristranskosti, neodvisnosti in nevtralnosti. Od začetka delovanja je ECHO preko financiranja svojih partnerjev (nevladne organizacije, Mednarodni odbor rdečega križa, agencije ZN), zagotovil pomoč kriznim območjem v več kot 85. državah.

Donacije oddelka, ki letno znašajo okoli 700 milijonov evrov in dosežejo približno 18 milijonov ljudi, pokrivajo nujno pomoč, pomoč v hrani in pomoč beguncem ter razseljenim osebam. V letu 2009 je 53% humanitarne pomoči ECHA bilo namenjene afriškim državam (državam Afriškega roga, Sudanu in Čadu, Centralni Afriki itd.), 27% azijskim državam, državam Latinske Amerike, Karibov in Pacifika, 13% državam Bližnjega Vzhoda, Mediterana, Kavkaza in Centralne Azije, ostalih 7% pa je bilo namenjenih ostalim državam po svetu (za krepitev zmogljivosti, tehnično pomoč in podporo).

 CIVILNA ZAŠČITA EU

Pri zagotavljanju evropske humanitarne pomoči se lahko uporabijo tudi viri in zmogljivosti civilne zaščite in vojske, ki morajo biti v skladu s Smernicami o uporabi vojaških in civilnih obrambnih sredstev v zahtevnih izrednih razmerah in Smernicami iz Osla o uporabi vojaških in civilnih obrambnih sredstev pri mednarodni pomoči ob nesrečah. Civilna zaščita EU spada pod organizacijsko strukturo DG ECHA in se deli na skupino za krizno odzivanje ter skupino zapreventivo in pripravljenost.

Zaradi svojih morebitnih prednosti v smislu hitrosti, strokovnega znanja, učinkovitosti in uspešnosti, zlasti v začetni fazi odziva na nesreče, lahko viri civilne zaščite pomembno prispevajo k humanitarnim akcijam. Sredstva civilne zaščite so pri zagotavljanju humanitarne pomoči tretjim državam običajno pod civilno upravo, načeloma pa se razporedijo samo na uradno zahtevo prizadete države. Sredstva se razporedijo bilateralno preko ZN ali prek centra za spremljanje in obveščanje (MIC) v okviru civilne zaščite. Države članice vedno pogosteje uporabljajo svoje zmogljivosti civilne zaščite v odzivih na nesreče v tretjih državah, predvsem pri odzivanju na naravne nesreče ter izredne tehnološke oziroma ekološke razmere. Kljub temu pa bi se sredstva civilne zaščite morala uporabiti zgolj v izjemnih primerih, saj njihova uporaba utegne ogroziti nevtralnost in nepristranskost pomoči.

Izjemno pomembno je, da so različni evropski akterji in instrumenti ustrezno usklajeni, ter da se spoštuje splošna usklajevalna vloga ZN.

Humanitarna pomoč Združenih narodov

Združeni narodi in agencije za zagotovitev pomoči so jedro mednarodnega humanitarnega sistema, saj postavljajo norme ter so koordinatorji in pomembni darovalci humanitarne pomoči. Leta 1971 je generalni sekretariat ZN vzpostavil pisarno za koordinacijo pomoči ob nesrečah (UNDRO), leta 1991 pa so z namenom okrepitve odgovora na kompleksne krize in naravne nesreče, vzpostavili mesto koordinatorja pomoči v izrednih razmerah (ERC).

Z namenom institucionalne podpore ERC-ju, ki je pridobil status podsekretarja za humanitarne zadeve, je bil ustanovljen tudi oddelek za humanitarne zadeve(DHA), ki je leta 1998 redefiniral svoj mandat in se preimenoval v pisarno ZN za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA). Mandat OCHE pokriva: mobilizacijo in učinkovito ter načelno koordinacijo humanitarnih akcij, v partnerstvu z nacionalnimi in mednarodnimi akterji; zagovorništvo pravic ljudi, ki potrebujejo pomoč; podporo pripravljenosti in preventivi; in omogočanje trajnih rešitev.

Letni proračun OCHA je leta 2009 znašal 238 milijonov dolarjev, od katerih je 70% bilo namenjenih humanitarni koordinaciji (s terena in s sedeža) in zagovorništvu na terenu, ostalih 30% pa je bilo namenjenih ostalim aktivnostim v okviru mandata. 47% finančnih sredstev je bilo kanaliziranih neposredno na teren, ostalih 43% pa je bilo porabljenih znotraj delovanja sedeža OCHA.

Humanitarna dejavnost vojske

V zelo specifičnih okoliščinah se lahko pri zagotavljanju humanitarne pomoči uporabi vojaška sredstva, in sicer zlasti za logistično in infrastrukturno podporo pri naravnih nesrečah. Da se meja med vojaškimi operacijami in humanitarno pomočjo ne bi zabrisala, se morajo vojaška sredstva in zmogljivosti  v podporo humanitarnim akcijam uporabiti samo kot »zadnja možnost« (last resort), če ni na voljo nobene primerljive alternative na civilnem področju in se lahko ključnim humanitarnim zadevam zadosti samo z vojaškimi sredstvi, ki so edinstvene v smislu zmogljivosti in razpoložljivosti.

Vojska mora pri mednarodnih humanitarnih akcijah upoštevati Smernice o uporabi vojaških in civilnih obrambnih sredstev v zahtevnih izrednih razmerah (2003), Smernice iz Osla o uporabi vojaških in civilnih obrambnih sredstev pri mednarodni pomoči ob nesrečah ter splošno vlogo in odgovornost ZN prikoordinaciji mednarodne humanitarne pomoči. Po smernicah ZN mora vojska pri sodelovanju v mednarodnih operacijah spoštovati humanitarna načela, reševalne intervencije morajo kljub uporabi vojaških zmogljivosti ohraniti civilno naravo in značaj, vodilno vlogo pa morajo ohranjati pristojne civilne humanitarne organizacije, zlasti OCHA.  Podporo državam pri pripravljenosti in odzivu na nesreče tako zagotavlja tudi zveza NATO oziroma Evroatlantski center za usklajevanje pomoči ob nesrečah, ki prav tako deluje v tesnem sodelovanju z ZN.

Glavna naloga centra je zbiranje in izmenjava informacij o nesrečah na območju Evroatlantskega partnerskega sveta in usklajevanje pomoči prizadetim državam. NATO se z odpravljanjem posledic nesreč ukvarja že od 50-ih let prejšnjega stoletja, vendar je njegova humanitarna vloga vse večja, na kar nakazujejo tudi primeri orkana Katrina v ZDA in potres v Pakistanu, kjer so Natove operacije prispevale ogromen delež k odpravljanju posledic nesreč.

Splošni okvir za uporabo vojaških zmogljivosti ali prevoznih sredstev držav članic, ki jih najame vojska, in instrumentov usklajevanja EVOP (Evropska varnostna in obrambna politika), pa je za podporo pri odzivanju na nesreče, razvila tudi EU.Uvedeni so bili tudi standardni operativni postopki in ukrepi za vojaško podporo ukrepom EU za odzivanje na nesreče. EU poudarja, da morajo humanitarne operacije, v katerih se uporabijo vojaška sredstva, ohraniti svojo civilno naravo in značaj. To pomeni, da vojaška sredstva nadzoruje vojska, celotna humanitarna operacija pa mora ostati v splošni pristojnosti in nadzorom pristojne humanitarne organizacije, zlasti OCHA in humanitarnega koordinatorja. EU meni, da je civilno-vojaško usklajevanje ključnega pomena za varstvo in uveljavljanje humanitarnih načel. Usklajevanje spodbujajo dialogi, povezave in skupno usposabljanje.