Pri pomoči ob naravnih nesrečah je najpomembnejša preventiva. Investiranje v zmanjšanje tveganja – v gradnjo obrambnih nasipov proti poplavam, vzpostavitvi sistemov zgodnjega obveščanja in izdelavo evakuacijskih načrtov – zmanjša škodo, izgubo življenj in finančne stroške pomoči, ko pride do nesreče. The New Humanitarian je analiziral 25 let izkušenj s tega področja, da bi ugotovil, zakaj se humanitarne organizacije še vedno odzovejo retroaktivno, čeprav so naravne nesreče dostikrat predvidljive ali celo neizogibne.
Deloma je razlog denar, saj ga vedno primanjkuje, zato je težko nameniti sredstva za nekaj, kar še ni doseglo kritične točke. Tudi donorji so bolj radodarni za pomoč v nesrečah kot za preventivo. Nadalje, nekatere humanitarne organizacije menijo, da je njihova naloga reševanje življenj in nudenje nujne pomoči, ne pa zmanjševanje tveganja, ki da spada na področje razvoja.
V mnogih državah z visokim tveganjem za naravne nesreče so sredstva za zmanjševanje tveganj minimalna v primerjavi s sredstvi za pomoč v naravnih nesrečah. ODI ocenjuje, da je od vsakih 100 dolarjev razvojne pomoči samo 40 centov vloženih v obrambo pridobitev te razvojne pomoči pred naravnimi nesrečami.
A odnos do teh vprašanj, ki postajajo v času podnebnih sprememb vse bolj pereča, se počasi vendarle spreminja. Nekatere organizacije so začele spreminjati pristop in preusmerjati sredstva. To omogočata napredek v zbiranju podatkov in vse boljše prognoze, pa tudi zmožnost komuniciranje teh spoznanj in posledičnega ukrepanja.
Lekcije cunamija 2004
Najbolj poveden je primer cunamija v Indijskem oceanu, ki je 26. decembra 2004 terjal kar 200 tisoč življenj v 14 državah, največ v Indoneziji, na Šrilanki, na Tajskem in v Indiji, pa tudi v dokaj oddaljeni Somaliji. Ker takrat ni bilo vzpostavljen sistema zgodnjega opozorila na nevarnost, je cunami povsem presenetil tako domačine kot turiste. Le obalni prebivalci otoka Simeulue in Andamanov so se pravočasno umaknili na višje ležeče terena, saj je med njimi še živo tradicionalno razumevanje nevarnosti cunamija.
Po letu 2004 pa je bil razvit sistem zgodnjega obveščanja v Indijskem oceanu in celotno območje je bistveno bolje pripravljeno na morebitno novo naravno nesrečo.