V tem času ne moremo mimo misli, kako lahko en majhen virus cel svet tako obrne na glavo. Ob tem razmišljam, kako ranljivi smo ljudje in kako je naše življenje dragoceno. Globalizacija nam poleg veliko pozitivnih, vedno prinaša tudi negativne posledice za naša življenja, družbo.

V zelo kratkem času smo morali zelo spremeniti svoj način življenja, omejiti socialne stike, gibanje, prostočasne aktivnosti, tudi z vidika dobrin živeti bolj skromno, ker nimamo vsega na dosegu vsako sekundo. Na žalost lahko izgubimo tudi življenje. Kljub kriznemu stanju pa v to situacijo žarek upanja prinašajo vsi, ki se trudijo za zajezitev te pandemije in ljudje, ki imajo dobro srce in so pripravljeni priskočiti na pomoč tistim, ki so bolj ranljivi in so se znašli v še večji stiski. Prav je, da v teh izrednih razmerah vsi držimo skupaj, da smo v svojih dejanjih odgovorni, sočutni in solidarni drug z drugim. Imamo pa tudi priložnost, da si vzamemo več časa za svoje domače, za klepet s prijatelji ali starejšimi po telefonu in tudi sami zase. Imamo možnost, da se malo oddahnemo od nenehnega hitenja, stresa. Tudi naša Zemlja ima priložnost, da se malo odpočije od vseh izpustov v zrak … Na vsakem izmed nas je, kako bomo ta čas izkoristili.

Te dni sem bila v kontaktu z našimi partnerji v Ruandi, Libanonu, Srbiji, glede stanja v povezavi s pandemijo, kjer ob podpori Ministrstva za zunanje zadeve RS Slovenska karitas izvaja razvojne projekte, ki so namenjeni opolnomočenju žensk, katerih se še posebej spominjamo v mesecu marcu. Berem tudi  novice o širjenju COVID 19 drugje po svetu, ki nam jih pošiljajo članice naše mednarodne mreže Caritas Internationalis, ki deluje v 168 državah. Iz vsega slišanega in prebranega vidim, da se virus neizprosno širi prav na vse konce sveta. Tudi v najrevnejše države in območja, kjer imajo še manj možnosti, da bi se lahko uspešno spopadali s to pandemijo. Tam mnogi ljudje, še posebej na podeželju, že tako živijo v hudih stiskah, brez zadostne zdravstvene oskrbe, v pomanjkanju pitne vode, hrane, dostojnega dela. Me kar pri srcu stiska, ko pomislim na te dežele …

Ob tem bi z vami rada podelila, kar je 22. 3. 2020 zapisala naša misijonarka Urša Marinčič: »Pri nas v Ugandi so danes uradno potrdili prvega okuženega s korona virusom, že od petka pa imamo preventivno, načeloma za en mesec, zaprte vse šole, bare, nimamo sv. maš in kakšnih drugih srečanj, meje so zaprte. Priporočeno je, da se zadržujemo doma in seveda skrbimo za higieno ter varnostno distanco. Vse naše okoliške države so virus registrirale že prej. Naš predsednik ljudem zagotavlja, da se nimamo ničesar bati. Da je država dobro pripravljena na vse. Ko pa malo bolje pogledaš, kaj konkretno to pomeni, ne veš ali bi se smejal ali jokal. V naši Ugandi, ki šteje cca. 43 milijonov prebivalcev (nimamo točnega števila), imamo celih 55 postelj za intenzivno nego in 13 oseb usposobljenih za to delo. Poleg tega pa le eno napravo za opravljanje analize testa v glavnem mestu, v Kampali. Ljudi je strah in so negotovi. Posebno pri učiteljih smo začutile še dodatno zaskrbljenost, saj so ostali brez služb in s tem brez prihodkov za preživetje … Tu namreč ni tako, kot pri vas – ne biti v službi pomeni ne dobiti ničesar, ne glede na vzrok. Tudi med počitnicami npr. učitelji ne dobijo niti centa. Pa je njihova plača že tako mizerna, poleg tega pa morajo s tem denarjem podpreti tudi širšo družino. Podobno nezadovoljni so učenci. Iti domov ne pomeni samo ne imeti možnosti za učenje (o e-šoli lahko samo sanjamo), pač pa še huje kot to – iti domov pomeni biti lačen … Kar pa naše ljudi še posebej dela izgubljene je to, da naj bi med sabo držali razdaljo. Si predstavljate afriškega človeka in razdaljo? Pri nas se vsi rokujejo in objemajo ter držijo za roke in se dobesedno tiščijo skupaj … To je del njihovega načina življenja. Sedaj pa … No, glede higiene pa sploh ne bom izgubljala besed. Pa vendar – ostajamo optimisti in prosimo za blagoslov – tako zase kot za vse vas, ki ste trenutno v veliko težji situaciji …«

Naj zaključim z mislijo, da upam, da bomo iz te krize na koncu odnesli vsaj nekaj pozitivnega za dobro sočloveka in Zemlje ter da se bo namesto korona virusa po vsem svetu razširil predvsem virus solidarnosti. Solidarnosti do tistih, ki so najbolj ranljivi, živijo v pomanjkanju in z manj možnostmi ter so izključeni iz družbe. Tako naj ta virus solidarnosti doseže tudi vse ranljive ženske na tem planetu, ki so nosilke življenja, prihodnosti in tudi razvoja. Naj imajo možnost za dostojno delo in življenje ter za glas v družini in družbi.

Več o dosedanjih projektih opolnomočenja žensk Slovenske karitas na tej povezavi.

karitasPripravila: Jana Lampe, Slovenska karitas


Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.TLG,SLOGA MRS