Čeprav se je višina pomoči v zadnjih 20 letih povečala za šestkrat, umiranje ljudi zaradi podhranjenosti ne pojenja. Lakota grozi afriškim državam – Somaliji, Nigeriji, Keniji, Etiopiji in Južnemu Sudanu – ter Jemnu.
Človekoljubne organizacije opozarjajo, da več milijonov ljudi v Jemnu, Južnemu Sudanu, Nigeriji in Somaliji potrebuje takojšnjo pomoč, saj jim grozi huda lakota. Katastrofa dobiva neslutene razsežnosti, saj se ljudje poleg lakote spopadajo še z vojnimi konflikti. Številni vojni konflikti na območjih, kjer se že tako spopadajo s pomanjkanjem hrane, prostovoljcem onemogočajo dostavo sredstev, ki jih potrebujejo prebivalci ogroženih držav. Trenutno je v Etiopiji, Keniji in Somaliji 12 milijonov ljudi prizadetih zaradi pomanjkanja hrane. Če dodamo še Južni Sudan, Nigerijo in Jemen dobimo na milijone ljudi v pomanjkanju. Iz humanitarnih organizacij opozarjajo, da trenutna situacija spominja na hudo lakoto med letoma 2010 in 2012, ko je zaradi podhranjenosti v Somaliji umrlo 260.000 ljudi.
V Južnemu Sudanu, kjer inšpektorji Združenih narodov opozarjajo, da mu grozi pravi genocid, predstavlja največjo oviro tamkajšnja vlada, ki nikakor noče razglasiti izrednih razmer. Lakoto namreč politiki izkoriščajo kot močno orožje v vojni, ki pretresa deželo. Humanitarni delavci in reševalci se ne morejo prebiti do ljudi, ki potrebujejo takojšnjo pomoč.
V zadnjih dvajsetih letih se je za šestkrat dvignila vsota sredstev različnih donatorjev, namenjenih afriškim državam. V lanskem letu je podarjeni znesek celo dosegel rekord, a so z njim zadovoljili komaj polovico vseh potreb, je dejal Stephen O’Brien iz Združenih narodov. Ti so pozvali k zbiranju pomoči za Jemen, potrebujejo dobri dve milijardi dolarjev, kar je največ do zdaj.
Sistem za razdelitev pomoči je prepočasen in zastarel ter potreben prenove, so ostri strokovnjaki. Človekoljubne organizacije so na koncu z močmi, sistem razpada. Konflikti v izpostavljenih državah so dolgotrajni in predvidljivi, načrti za pomoč, ki jih uporabljajo humanitarne organizacije, pa slonijo na kratkih konfliktih. Drugi vidik, ki ga je tudi vredno vzeti v obzir, je poročanje iz držav, ki jih pretresa lakota. Jemen in Južni Sudan sta preprosto preveč nevarna za novinarje, zato je poročanje od tam močno okrnjeno, pomanjkanje informacij kvari realno sliko razsežnosti konfliktov. Unicefova študija iz leta 2014 pa prikazuje, da bi povečane investicije v ogrožena območja lahko skrčila humanitarne vložke za več kot polovico.