Caritas Internationalis je objavil poročilo Lokalizacija v pandemiji covida-19 – Izkušnje nacionalnih organizacij Caritas s humanitarnim financiranjem, partnerstvi in usklajevanjem v pandemiji covida-19. Dokument povzema ugotovitve iz ankete in intervjujev z več kot 60 nacionalnimi organizacijami Karitas o njihovih izkušnjah s pristopi agencij ZN, donatorjev in nevladnih organizacij k lokalizaciji v pandemični krizi. Glavni del tega dokumenta je strukturiran na podlagi ugotovitev o naslednjih vprašanjih: Financiranje, partnerstva in usklajevanje, na koncu pa so podana priporočila donatorjem, agencijam ZN in članom konfederacije Caritas.

Nacionalne in lokalne verske organizacije, vključno z nacionalnimi organizacijami Karitas, so imele v pandemiji pomembno vlogo prvih odzivnikov. Donatorji, agencije ZN in mednarodne nevladne organizacije so to priznali na ravni politike in pripravili so smernice za vključevanje verskih voditeljev v ključne vidike odzivanja, kot sta obveščanje o tveganjih in vključevanje skupnosti. Vendar pa je mednarodni odziv le s težavo prenesel priznanje njihove vloge v smiselno ali obsežno partnerstvo na terenu. Junija 2020 je približno le 1 odstotek sredstev za boj proti covidu-19 , ki so bila posredovana prek sistema ZN, dosegel nacionalne in lokalne nevladne organizacije, le majhen del tega pa lokalne verske organizacije.

Veliko nacionalnih NVO, ki so članice konfederacije Caritas, je kritiziralo birokratski pristop mednarodnih agencij v sodelovanju z nacionalnimi NVO, ki je usmerjen od zgoraj navzdol. Glavne humanitarne agencije dajejo prednost nacionalnim partnerjem, ki najbolj ustrezajo njihovi institucionalni obliki in načinu dela, njihov partnerski pristop pa spodkopava značaj in zakoreninjenost skupin civilne družbe v lokalnih skupnostih. Zdi se, da pristop k obvladovanju tveganj pogosto bolj temelji na skrbi donatorjev in mednarodnih agencij za lasten ugled kot na razumevanju tveganj, s katerimi se soočajo lokalne nevladne organizacije, in njihovi podpori pri obvladovanju teh tveganj, podpori preživelim po morebitnih napačnih dejanjih ali krepitvi kakovosti pomoči skupnostim, ki so jih prizadele krize.

Za večjo lokalizacijo pomoči dokument navaja naslednja priporočila:

  • Povečati podporo tistim platformam za financiranje na državni ravni, ki spodbujajo vodenje lokalnih nevladnih organizacij, pripravljenost in pravočasno financiranje prvih posredovalcev. Dolgoročnejša partnerstva pred nastopom krize so bistvenega pomena za izkoriščanje potenciala lokalnih akterjev na področju pripravljenosti, odpornosti in odzivanja. Platforme, ki jih vodijo nevladne organizacije, so najprimernejše za spodbujanje celostnega pristopa k institucionalni in tehnični krepitvi zmogljivosti lokalnih nevladnih organizacij za posamezne sektorje (npr. z izmenjavo zmogljivosti jug-jug in “učenjem z delom”).
  • Preseči kvantitativno spremljanje lokalizacije in oceniti kakovost financiranja in partnerstev z lokalnimi NVO. Kratkoročni projekti, zaradi katerih so lokalne nevladne organizacije ujete v vlogo podizvajalcev, ne spodbujajo lokalnega vodstva ali odpornosti. V dolgotrajnih krizah in po trimesečni fazi hitrega začetka nujnih ukrepov morajo biti mednarodne agencije odgovorne za učinkovite izhodne strategije in spodbujanje lokalnega vodenja odziva. Agencije ZN in mednarodne nevladne organizacije, ki prejemajo večletno financiranje, bi morale biti odgovorne za posredovanje koristi lokalnim partnerjem.
  • Priznati in obravnavati tveganja, s katerimi se soočajo lokalne NVO, tudi s pravičnim in doslednim globalnim pristopom k pokrivanju splošnih stroškov lokalnih nevladnih organizacij. Dolgoročno kakovostno financiranje in platforme na državni ravni, kot je opisano zgoraj, so ključnega pomena za učinkovita partnerstva z lokalnimi NVO pri obvladovanju tveganj. Politik, postopkov, usposabljanja in organizacijske kulture, ki so potrebni za obvladovanje tveganja, ni mogoče financirati s kratkoročnimi projekti brez podpore za splošne stroške. Ničelna toleranca do neuspešnega obravnavanja nepravilnosti bi morala nadomestiti sedanji reaktivni pristop, ki daje prednost obvladovanju tveganj za ugled donatorjev pred obravnavanjem tveganj, s katerimi se soočajo skupnosti ali lokalne nevladne organizacije v kriznih razmerah.
  • Vključevanje različnih lokalnih akterjev civilne družbe, vključno z verskimi organizacijami, ne da bi jih “nevladne organizacije” spremenile v kopije mednarodnih agencij: Prednostne naloge za okrepitev sodelovanja lokalnih akterjev vključujejo odpravljanje jezikovnih ovir, krepitev sodelovanja na podnacionalni ravni (tudi z usklajevanjem po območjih) in vzpostavitev bolj sistematičnih ukrepov v okviru cikla humanitarnih programov ZN in struktur za usklajevanje za vključevanje bolj raznolikih lokalnih akterjev, vključno z lokalnimi verskimi skupinami, organizacijami za pravice žensk, organizacijami invalidov in mladinskimi mrežami. Financirati je treba nacionalne forume organizacij civilne družbe, mednarodne nevladne organizacije pa morajo v procesih usklajevanja delovati kot “zavezniki” nacionalnih nevladnih organizacij, tudi s spremljanjem njihovega sodelovanja, izmenjavo informacij in profiliranjem njihovega prispevka k skupnemu delu, vključno z zagovorništvom.

Dokument: Localisation in COVID-19 – Experience of Caritas national organisations with humanitarian funding, partnerships and coordination in the COVID-19 pandemic


Humanitarna informacijsko koordinacijska točka v primeru kriz je del aktivnosti projekta »Krepitev učinkovitosti odziva NVO v sodelovanju z zasebnim sektorjem na področju mednarodne humanitarne pomoči«, ki ga izvajata Platforma SLOGA in Slovenska karitas v sklopu strateškega partnerstva na področju humanitarne pomoči. Sofinancira ga Ministrstvo za zunanje zadeve RS. Mnenja izražena v objavi predstavljajo mnenja avtorja in ne predstavljajo uradnih stališč Vlade Republike Slovenije in Ministrstva za zunanje zadeve.