Leto 2017 je bilo polno humanitarnih nesreč in kriz – od preganjanja Rohing do krize v Južnem Sudanu, od orkanov do lakote; vendar obeti za leto 2018 niso nič boljši. Združeni narodi (ZN) so pozvali k rekordno visokemu financiranju za pomoč tistim, katerih življenje je bilo uničeno, vendar se vrzel med potrebami po financiranju in razpoložljivimi sredstvi še naprej povečuje. Napovedi oz. pričakovanja za leto 2018 posebej zaostruje šibitev politične volje, potrebne za reševanje konfliktov, sprejem beguncev in naslavljanje podnebnih sprememb. IRIN je pripravil pregled 10 kriz, ki bodo pomembno oblikovale humanitarno agendo v letu 2018.


Konflikt in razseljenost v Siriji

Ko se bližamo sedmemu letu vojne v Siriji in zahodne sile počasi umikajo zahteve po politični tranziciji, se predelom, ki jih nadzorujejo uporniške sile, še vedno odreka humanitarna pomoč – skoraj trije milijoni Sircev živijo v predelih, ki jih ZN opredeljujejo kot oblegane oz. »težko dosegljive«, v oboroženih spopadih se uporablja tudi kemično orožje. Na območjih, kjer so spopadi utihnili, potekajo pogovori o pokonfliktni obnovi, prebivalstvo se je začelo vračati v opustošena mesta. Vlagatelji se prerivajo za kos pite pri obnovi države. Vendar je bilo v letu 2017 vsak dan razseljenih 6.550 Sircev. Bodo imeli notranje razseljeni Sirci (kar 6,1 milijona), ali morda 5,5 milijonov beguncev, ki so razseljeni v drugih državah, besedo pri ponovni izgradnji Sirije? Obnova je pomembnejša sporna točka že v mirovnih pogajanjih, zato bo potrebno situacijo podrobno spremljati.

Kongo

V letu 2017 je zaradi nasilja v vzhodnih provincah Konga svoje domove zapustilo več kot 1,7 milijonov ljudi (v letu 2016 pa več kot 920.000). Pojavile so se nove zveze oboroženih skupin, da bi prevzele demoralizirano vladno vojsko in odstavile predsednika Josepha Kabilo, ki je leta 2016 zavrnil odstop ter razpisal volitve. Poleg nezakonitih dejavnosti oboroženih skupin so regijo zajeli tudi upori. V začetku leta 2018 je humanitarno pomoč in zaščito potrebovalo več kot 13 milijonov ljudi. Le v regiji Kasai je skoraj tri milijone ljudi na robu lakote, njihove vasi in polja pa so izropana. Pomoč prihaja počasi. Pomanjkanje mednarodne zaveze predstavlja največjo oviro humanitarnega odziva.

Jemen drsi naprej proti lakoti

Situacija v Jemnu je bila pogosto opredeljena z besedno zvezo »najhujša humanitarna kriza na svetu«: po dveh in pol letih vojne v Jemnu, državi z več kot 29 milijoni prebivalcev, je 8,4 milijonov ljudi na robu lakote; 400.000 otrok je akutno podhranjenih, ubitih je bilo več kot 5.500 civilistov. Aprila 2017 je epidemija kolere je povzročila 2.226 smrti in okužila skoraj milijon ljudi. Nihče ni bil cepljen, pomanjkanje goriva pa posledično pomeni manj čiste vode. V porastu je tudi davica. Zaradi pomanjkanja ustrezne prehrane so prebivalci Jemna vse bolj dovzetni za bolezni.

Južni Sudan

Težko pričakovano premirje v Južnem Sudanu ni trajalo dolgo. Nasilje sicer ni prekinilo mirovnih pogajanj, ki potekajo v Adis Abebi, vendar kaže, kako težko bo mednarodno podprt diplomatski proces vplival na dogajanje na terenu. Pričakovanja, da bi lahko mirovna pogajanja končala peto leto vojne, so nizka.

Južni Sudan je razdrobljen, oblikujejo se nove etnične milice. Člani teh milic želijo mesto pri pogajanjih v prepričanju, da bo morebiten prihodnji sporazum temeljil na delitvi oblasti in virov države v skladu z zadnjo neuspešno naselitvijo. Mednarodni skupnosti manjka vzvodov, sosednje države pa niso enotne v namenu dosege širokega in trajnega mirovnega sporazuma. To pomeni, da bo število beguncev (ob aktualnih dveh milijonih), ki bežijo iz države, še naraščalo.

Približno sedem milijonov prebivalstva, ki je še v državi – skoraj dve tretjini preostalega prebivalstva – še vedno potrebuje humanitarno pomoč; lakota še vedno ogroža milijone zaradi vojne, razseljevanja in propada podeželskega gospodarstva. Dostop humanitarne skupnosti do tistih, ki potrebujejo humanitarno pomoč, onemogočajo prevladujoče negotovosti in cinična vladna obdavčitev humanitarnih akcij.

Srednjeafriška republika

Število razseljenih se je povečalo za polovico, na skupaj 633.000 ljudi. Več kot dva milijona pesti lakota, polovica milijona pa jih je pobegnila v sosednje države. Tudi za humanitarne delavce delo ni enostavno: leta 2017 je v državi umrlo kar 14 humanitarnih delavcev. Stopnja nasilja je humanitarne agencije prisilila k prekinitvi operacij, saj so njihovo osebje, konvoji in baze pogosto tarče namernih napadov. Vir nestabilnosti je štiri leta trajajoč konflikt med oboroženimi skupinami, ki ga ne more obvladovati niti šibka vlada niti kadrovsko podhranjena mirovna misija ZN.

Nasilje se razširja predvsem med nekdanjimi muslimanskimi uporniki Séléka in krščanskimi nasprotniki Balaka, vendar najhujše nasilje izhaja iz razpada koalicije Séléka ter spora med nekdanjimi zavezniki. Nasilje po vsej državi sovpada z bojem za nadzor naravnih virov in davkov, ki jih skupine pobirajo po kontrolnih točkah. Vlada ne nadzoruje niti celotne prestolnice, Bangui.

Begunci Rohinga v limbu

V lanskem katastrofalnem letu je iz mjanmarske države Rakhine pobegnilo več kot 655.000 beguncev Rohinga. Vendar ostajata odprti vprašanji, ali bo zagotovljeno financiranje ustrezalo potrebam na terenu, pa tudi, ali lahko šibka naselja zdržijo sezonsko deževje? Bodo oblasti Mjanmara in Bangladeša oblikovale kakovosten načrt za vračanje beguncev Rohinga – ob upoštevanju opozoril številnih humanitarnih organizacij, organizacij s področja človekovih pravic in agencij ZN ter kljub zaskrbljujoči zgodovini ne vedno prostovoljnih vračanj?

Spopadi med vojaškimi in etničnimi oboroženimi skupinami Mjanmara na severu države so se okrepili, večinoma izven pozornosti javnosti. V severnih državah Kachin in Shan je bilo od leta 2011, ko je prekinitev ognja med vlado ter neodvisno vojsko Kachina propadla, razseljenih približno 100.000 ljudi. Približno 40 odstotkov teh ljudi živi na območjih izven vladnega nadzora. Toda Mjanmar je omejil dostop do pomoči tudi na območjih pod vladnim njegovim nadzorom, kar se je odslikalo tudi v omejitvah pomoči v Rakhine, kar je bilo medijsko bolj poročano. Dolgotrajni mirovni proces se je nadaljeval v januarju, vendar politično dogovorjen mir v realnosti ostaja nedosegljiv.

Vračanje Afganistancev v konflikt

Zaradi konflikta je bilo v zadnjih dveh letih razseljenih več kot milijon Afganistancev. Povečuje se število Afganistancev, ki se (prisilno) vračajo iz Evrope in sosednjih držav (npr. Pakistana in Irana). Vračajo se v državo, za katero so ZN lani avgusta ugotovili, da ni več v »pokonfliktnem« obdobju, temveč ponovno v aktivnem konfliktu med ponovno okrepljenimi talibani in ohrabrenimi milicami Islamske države, položaj vlade pa slabi, saj vlada nadzoruje le okol 57 odstotkov okrožij države.

Konflikt ima katastrofalne posledice za civiliste. Lani se je število civilnih žrtev povzpelo skoraj na rekordno visoko raven, v napadih na verske kraje pa je bilo ubitih vedno več ljudi. Dostop do zdravstvenega varstva je v obleganih predelih otežen, zaradi spopadov je onemogočen dostop do bolnišnic, humanitarni delavci pa ujeti v navzkrižnem ognju.

Januarja se v Afganistanu prične »puste sezone« z vidika prehrane, kar bo prebivalce, ki jih je prizadel konflikt, posebej močno prizadelo. Situacija kaže, da mora trajna mirovna rešitev vključevati talibane (kar je bilo včasih nepredstavljivo), vendar »pomembnega napredka« ni bilo. Za julij 2018 so predvidene parlamentarne volitve, s katerimi se bo boj za nadzor nad Afganistanom nadaljeval na več frontah.

Venezuelski eksodus

O ekonomskem zatonu Venezuele so mediji obsežno poročali, manj pa so poročali o humanitarni krizi (delno zaradi omejevanja medijev med vse bolj avtoritarnega vladanja naslednika Huga Cháveza, predsednika Nicolasa Mádure. Pomanjkanje osnovnih izdelkov in naraščajoča inflacija sta poleg splošne zdravstvene krize povzročila hudo podhranjenost otrok in več kot milijon Venezuelcev, ki so zbežali iz države.

Obseg humanitarne krize v Venezueli se je začel kazati leta 2017, posledice krize, tudi izven meja države, pa se bodo pokazale v letošnjem letu. Politična situacija, iz katere izhaja kriza, se bo verjetno še poslabšala. Pričakovati je, da bodo volitve, predvidene za december 2018, predstavljene in vsiljene izčrpanemu, lačnemu ter vse bolj obupnemu volilnemu telesu, ki je močno razdeljeno. Nestabilnosti ali vladni represivni ukrepi bodo še več Venezuelcev spodbudili, da zapustijo državo. Mednarodni denarni sklad je napovedal, da se bo inflacija v Venezueli leta 2018 zvišala na več kot 2.300 odstotkov. Ob koncu leta 2017 je bil opozicijskim strankam prepovedan nastop na volitvah, glavnemu opozicijskemu voditelju so bile prepovedane politične dejavnosti za 15 let in nasilni pro-demokratični protesti so pretresali prestolnico Karakas.

Libija

Zdelo se je, da je vrh Afriška unija – Evropska unija konec leta 2017 ponudil žarek upanja za 700.000 do milijon migrantov, ki so obstali v Libiji. Pripravljen je bil načrt vračanja za tiste, ki to želijo, in premestitev ostalih iz neprimernih centrov za pridržanje v ustreznejše pogoje. Vendar bomo videli, kako bo ta shema izvajana, saj so številne ovire. Številni migranti nimajo možnosti vrnitve v varno okolje, prav tako ni jasno, kako bo vlada, ki jo podpira ZN, vendar nadzoruje malo ozemlja in nima podpore prebivalstva, uspela premestiti in zaščititi migrante v državi z več vladami, milicami in plemeni.

O vrhu so mediji v večji meri poročali zaradi filma CNN-a o dražbah sužnjev, vendar je država v medijih pogosto prezrta, kar kaže na to, kako malo se svet zanima za migrante iz pretežno Podsaharske Afrike v Libiji, za katere so ugrabitve, izsiljevanja in posilstva postala stalnica.

Evropska politika se je v veliki meri osredotočila na to, da se migranti ne bi vkrcali na ladje v Sredozemlju ali dosegali sredozemskih obal – in ustvarjala razmere, ki so slabe za Libijce in še občutno slabše za Afričane. Na vrhu je francoski predsednik Emmanuel Macron razpravljal o vojaški in policijski pobudi v Libiji ter sankcijah OZN za tihotapce ljudi. Zdi se malo verjetno, da bi s temi ukrepi prišli do izvora številnih težav migrantov: pomanjkanja pravnih poti za izhod iz obupnih situacij, ki so migrante sploh pripeljale v libijski pekel.

Leto pretresov v Kamerunu

Po več kot letu politične agitacije se je kamerunska anglofonska regija obrnila k oboroženemu nasprotovanju vladi predsednika Paula Biye. Dokler vlada ni pričela izvajati represivnih ukrepov nad protestniki, ki so zahtevali večjo zastopanost zapostavljene manjšinske regije, je bil separatizem zgolj ideja. Vladni vojaki umirajo, Biya napoveduje obsežno vojno, na tisoče beguncev pa beži v sosednjo Nigerijo.

Anglofonski Kamerun postaja radikaliziran. Pri orisu izkušnje ubojev s strani varnostnih sil begunci govorijo o maščevanju, možnost pogajanj z zmernejšimi anglofonskimi voditelji – tistimi, ki sledijo politiki civilne neposlušnosti in diplomatskega pritiska na Yaoundé – pa se morda hitro zmanjšuje.

Če vlada meni, da obstaja vojaška rešitev za zahteve aktivistov za neodvisno »Ambazonio«, sestavljeno iz dveh anglofonskih regij zahodnega Kameruna, se morda moti. Ob nigerijski meji, kjer se vzpostavljajo kampi za urjenje separatistov, je odročno in močno gozdnato območje – kar je idealno za gverilsko vojno.

Biya, ki je februarja dopolnil 85 let in je na oblasti zadnjih 35 let, leta 2018 ponovno kandidira na volitvah. »Anglofonska kriza« in možnost še večjega begunskega eksodusa ga ne bosta le politično oslabila, temveč bi lahko vplivala na destabilizacijo regije, zlasti ker se Nigerija sooča z lastnim separatističnim izzivom.