V zadnjih tednih smo lahko sledili poročanju o poplavah v Pakistanu, ki so prizadele celotno državo. Po poročanju New Humanitariana je umrlo več kot 1300 ljudi, neposredno prizadetih je skoraj 33 milijonov prebivalcev Pakistana, torej, vsaki sedmi. Velike površine v provincah Punjab in Sindh so se spremenile v jezera. Pakistanski minister za podnebne spremembe je ocenil, da je ena tretjina države bila povsem pod vodo.
Pakistanski ambasador pri Evropski uniji je povedal, da je poškodovanih 5000 kilometrov cest, 243 mostov, kot tudi več kot milijon stavb ter izgubljenih 730.000 glav živine. Ocene ob koncu avgusta so, da je bilo porušenih 325.000 hiš in poškodovanih 733.000.
Letošnji monsun je po oceni Pakistanskega meteorološkega zavoda najbolj vodnat v vsej zgodovini meritev, vse od leta 1961 naprej – količine dežja so presegle 500 % nad povprečjem. Monsunsko obdobje bo trajalo še skoraj en mesec.
Da bi bil položaj še bolj zapleten, so poplave poslabšale gospodarsko situacijo, rastjo inflacije, znižanjem vrednosti rupije ter znižanja državnih finančnih rezerv. K temu je potrebno dodati še politično nestabilnost v državi. Hkrati vlada ocenjuje, da bodo stroški izgradnje države dosegli najmanj 10 milijard dolarjev.
Vse to je odprlo vprašanje odškodnin, še posebaj v luči prihajajoče konference pogodbenic Pariškega sporazuma in Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja.
Pariški sporazum določa, da razvite pogodbenice pri nadaljnjem izpolnjevanju obveznosti po konvenciji “zagotavljajo finančne vire pogodbenicam v razvoju kot pomoč za blaženje in prilagajanje.” Hkrati sporazum spodbuja druge pogodbenice, da “tovrstno pomoč zagotovijo ali še naprej zagotavljajo prostovoljno.” V nadaljevanju sporazum določa še dve pomembni vsebini: “V okviru svetovnih prizadevanj naj razvite pogodbenice ohranijo vodilno vlogo pri pridobivanju podnebnih sredstev iz različnih virov, instrumentov in področij, upoštevaje pomen javnih sredstev, ter na različne načine, tudi s podpiranjem strategij, ki si jih zastavijo države, in ob upoštevanju potreb in prednostnih nalog pogodbenic v razvoju. Tako pridobljena finančna sredstva za boj proti podnebnim spremembam naj presegajo pretekla prizadevanja.” In dodaja, da si je treba pri povečevanju obsega finančnih sredstev “prizadevati za ravnovesje med prilagajanjem in blaženjem, ob upoštevanju strategij, ki si jih zastavijo države, ter prednostnih nalog in potreb pogodbenic v razvoju, zlasti posebej izpostavljenih škodljivim učinkom podnebnih sprememb in tistih z omejenimi zmogljivostmi, kakršne so najmanj razvite ali male otoške države v razvoju, ob upoštevanju potrebe po javnih in nepovratnih sredstvih za prilagajanje.”
Poplave v Pakistanu, ki prispeva manj kot 1 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, kot posledica podnebnih sprememb zato odpira vprašanje odškodnine. Kot poroča New Humanitarian, je odvetnica in strokovnjakinja za podnebne spremembe Sara Hayat iz Lahoreja, dejala: “Države, kot je Pakistan, bi morale 100-odstotno zahtevati podnebne odškodnine. V Pariškem sporazumu je zapisano, da mora razviti svet financirati svet v razvoju. V tem primeru bi moral Pakistan prejeti več sredstev, saj smo ranljivi na način, na katerega globalni sever ni. Tisti, ki so odgovorni za podnebne spremembe, bi morali tokrat prevzeti finančno odgovornost.”
Združeni narodi in Evropska unija sta sprožili svoje mehanizme, kot je na primer Evropski mehanizem civilne zaščite. EU je namenila humanitarna sredstva višini 2 150 000 EUR, ki so bila v preteklih tednih dodeljena za pomoč družinam, ki so jih prizadele nenadne poplave, in nova humanitarna sredstva v višini 200 000 EUR za sklad za odzivanje na nesreče. Poleg tega je bila aktivirana satelitska storitev EU Copernicus, ki zbira podatke za pomoč pri ocenjevanju razmer na najbolj prizadetih območjih. EU tudi koordinira zbiranje nujne pomoči s strani posameznih držav članic.
Hkrati mediji poročajo o kritikah vladnih institucij, ki da v času po zadnjih velikih poplavah leta 2010 niso storile dovolj za zaščito in preprečevanje škodljivih posledic poplav. Zahtevajo več sodelovanja med vladnimi agencijami in boljše upravljanje v prostoru ter višje standarde gradnje.
Vse to za seboj prav tako povleče vprašanje gospodarske in finančne moči tako ranljivih in izpostavljenih področij v svetu. Kar zahteva krepitev institucij za hitro odzivanje ter več investicij za potrebe prilagajanja in blaženja posledicam podnebnih sprememb. Po poročanju MZZ, sodi Slovenija na mednarodni ravni med najbolj proaktivne države, ki zagovarjajo ambiciozno okoljsko agendo in usklajen večstranski pristop.
Pripravil: AK